Zgodba o potniku, ki je povsod iskal dom razen doma
Nekoč je živel človek, ki je neizmerno rad potoval. Imel je zemljevid, na katerem so bila z zlatim flomastrom obkrožena mesta, ki jih je že obiskal – in z modrim tista, ki jih še sanja obiskati.
Njegova potovanja niso bila vedno dolga, niti draga – včasih je samo skočil na vlak v neznano vasico, kjer je srkal kavo na lesenem pomolu ob jezeru in poslušal čričke. Drugič se je povzpel na goro ali zaspal pod zvezdami.
A kljub temu, da je videl svet, se mu je včasih zazdelo, da nekaj manjka. Ob vsakem odhodu je v nahrbtniku nosil majhen kamen – spomin na dom. Kamen mu je govoril: »Ne pozabi, od.kod prihajaš.«
Nekega dne se je med potjo utrudil in sedel pod starim drevesom. Drevo mu je reklo:
»Ti iščeš korenine v tujih deželah, a vse, kar iščeš, že nosiš s sabo.«
Potnik se je nasmehnil. Takrat je prvič razumel – da ni bistvo v tem, koliko krajev obiščeš, temveč kako se vsak dotakne tvojega srca.
Zgodba življenja – moj spomin
Ko sem prvič šel sam na pot – brez vnaprej pripravljenega načrta, brez rezervacij, samo z nahrbtnikom in odprtim srcem – sem si rekel: »Hočem najti nekaj več. Hočem spoznati svet, a predvsem sebe v njem.«
V Pragi sem sedel na rob Karlovega mostu in gledal, kako se reka dotika kamnov. V Sarajevu sem jedel burek z neznancem, ki mi je povedal svojo vojno zgodbo. V Istanbulu sem gledal molitev z džamije in čutil, da dih naroda govori drugače kot besede.
Ampak šele nekje na vlaku, sredi Poljske, ko sem v tišini zaspal z glavo na nahrbtniku, sem se zbudil z neko nenavadno mislijo: »Vse, kar res šteje, ni v zunanjem. Je v tem, kaj ti kraji naredijo s tabo. Kako te spremenijo. Kako te naučijo ljubiti domači kuhinjski stol bolj kot hotelski balkon.«
Sporočilo zgodbe
Potovanja ne obstajajo zato, da pobegnemo iz sveta. Obstajajo zato, da se vanj vrnemo – bolj polni, bolj mehki, bolj razumevajoči.
In prava potovanja niso tista, kjer zamenjaš prostor, ampak tista, kjer spremeniš pogled.
