Zgodba o tišini, ki ne potrebuje aplavza

Nekoč je na kmečkem dvorišču živel petelin. Vsako jutro je glasno kukuričal, hodil z napihnjenimi prsmi in gledal na vse strani, če ga kdo občuduje.

»Brez mene sonce sploh ne bi vstalo,« je razlagal kokošim. »Jaz sem tisti, ki vsako jutro prebudi svet.«

Kokoši so sklonile glave in kimale, čeprav niso bile povsem prepričane. A ker je govoril tako samozavestno in glasno, so se mu raje strinjale kot nasprotovale.

Le en starejši maček, ki je spal na senu v senci stare jablane, se ni zmenil zanj. Ni govoril veliko. Cele dneve je tiho opazoval, poslušal in čakal. Kadar je bil čas za akcijo – ko se je na dvorišču prikradla miš ali lisica – je bil prvi, ki je ukrepal. Hitro, tiho in učinkovito.

Petelin pa takrat, ko je bilo najbolj pomembno, ni znal ničesar narediti. Le skakal je na ograjo in kričal.

Nekega dne se je ponoči vnela hlevska streha. Vsi so spali. Petelin je ob prvem znaku dima začel kričati še glasneje kot običajno, a nihče ga ni jemal resno – saj je kričal vsak dan. Maček pa je takoj stekel do kmeta, mu popraskal po vratih in ga s tihim mijavkanjem zbudil. Kmet je hitro pogasil ogenj.

Ko so zjutraj vsi stali pred pogoriščem, je petelin spet govoril: »Saj sem vam rekel, da sem pomemben!«

Kmet pa je pobožal mačka in rekel: »Tisti, ki veliko ve, ne rabi veliko govoriti. In tisti, ki veliko govori, pogosto skriva praznino za besedami.«

Od tistega dne naprej so kokoši poslušale tišino.


________________________________

Naš čitalec o zgornji zgodbi;

Ko sem bil mlajši, sem delal v ekipi, kjer smo pripravljali pomembno predstavitev za vodstvo podjetja. Bil je tam sodelavec, ki je bil vedno zelo glasen – znal je odlično prodajati svoje ideje, veliko govoril na sestankih in vedno poudarjal, kako pomembno vlogo ima.

Jaz sem bil bolj tihe sorte. Raje sem poslušal, analiziral, delal v ozadju. Ugotovil sem, da ima predstavitev kar nekaj napak in nepovezanih točk. V nekaj nočeh sem tiho pripravil predloge, priloge, izboljšal vizualno podobo in pripravil možne odgovore na vprašanja, ki bi jih lahko dobili.

Ko je prišel dan predstavitve, je “zvezda ekipe” začela govoriti, samozavestno in karizmatično – a po prvih dveh vprašanjih iz vodstva se je zapletel. Ni imel odgovorov, začel je jecljati.

Vodja me je pogledal in vprašal, če imam jaz kaj dodati. Počasi sem stopil naprej in začel razlagati. Brez velikih besed. Samo podatki. Samo rešitve.

Ko smo zapustili sejno sobo, je šef rekel: »Včasih misliš, da voznik dirkalnika vodi dirko, pa pozabiš, da je zmagovalno strategijo sestavil tihi inženir v ozadju.«

Od takrat sem spoznal nekaj pomembnega: vrednost človeka ni v glasnosti njegovih besed, ampak v globini njegove tišine.