Na robu gozda sta ležali dve semeni. Eno je bilo polno sanj, drugo pa polno strahu.

Prvo seme je reklo:
»Komaj čakam, da zrasem v mogočno drevo! Dotaknila se bom neba, ptice bodo gnezdile v mojih vejah, otroci se bodo igrali v moji senci.«

Drugo seme je odgovorilo:
»Kaj pa če me pojedo ptice? Kaj če me zemlja zaduši? Kaj če nikoli ne zrasem? Raje ostanem tukaj, varno.«

In tako je prvo seme začelo rasti. Prebijalo se je skozi zemljo, kljub dežju, vetru in vročini. Včasih je bilo težko, včasih je hotelo odnehati. A vsakič, ko je bilo blizu obupa, je zaslišalo glas drugega semena:

»Ne pozabi, zakaj si začelo. Jaz verjamem vate.«

In to mu je dalo moč.

Leta so minila. Prvo seme je postalo mogočno drevo. Drugo seme je ostalo tam, pod zemljo – nikoli pozabljeno, saj je bilo korenina poguma, ki je hranila prijatelja.

---

Nauk zgodbe:

Pravi prijatelj ni tisti, ki gre s tabo po poti, ampak tisti, ki ti da pogum, da sploh začneš hoditi. Včasih motivacija ne pride iz nas samih, ampak iz nekoga, ki verjame v nas – še preden mi verjamemo vase.